Bulimija je sorodnica krute in neusmiljene bolezni, ki sem jo imela jaz – anoreksije. In čeprav je njena sorodnica in imata tudi precej skupnega, se še vedno močno razlikuje od bulimije. Bulimija je huda težava, to pa je definitivno zelo enako kot pri anoreksiji. Najbližje se me je bulimija dotaknila na eni izmed delavnic, na katerih sem bila. Na tej delavnici so predavale tri osebe, vsaka s svojo težko življenjsko izkušnjo. Prvi osebi je življenje otežila partnerica in bilo mu je že tako hudo, da se je hotel ubiti.
Druga oseba je trpela za socialno fobijo, eno izmed bolezni, ki jo marsikdaj prezremo, pa je še kako hud problem, če jo moraš preživljati ti. Tretjo osebo pa je prizadela bulimija. In tistikrat sem prvič celo pomislila, da je bulimija morda celo hujša kot anoreksija. Oseba, ki je povedala to zgodbo, je bilo mlado dekle, proti tridesetim leze. Dekle, ki ji resnično uspeva v življenju. In vsekakor dekle, za katero nikoli ne bi pomislil, da jo je prizadela bulimija. Na začetku svojega predavanja, nam je ta punca najprej povedala o preživljanju svojih otroških let in o vseh stvareh, iz katerih se je potem razvila bulimija.
Med opisovanjem njenih otroških let, sem se še sama spomnila na svoja in priznati moram, da sva imeli veliko skupnega. In že takoj na začetku sem zaradi tega padla v pripovedovanje njene zgodbe. Moja poslušnost in otopelost se je samo še stopnjevala, ko je začela pripovedovati kaj vse je mogla preživljati, ko je enkrat v njej že živela bulimija. Moram priznati, da sem takrat komaj zadrževala solze. To pa zato, ker sem prav čutila njeno bolečino. Ker točno s tako bolečino sem se spopadala tudi sama. Bulimija pa je od nje zahtevala še mnogo hujše stvari kot je anoreksija od mene. Bulimija jo je silila v zares gnusne stvari, za katere misliš, da jih lahko vidiš samo v filmih.
Ko je pripovedovala o dogodku v šoli, ko je zaspala v svojem lastnem bruhanju – no, takrat pa sem dojela, da ti bulimija pusti še večji pečat. Če samo pomislim, da bom jaz za vedno imela v sebi spomine na to kako sem jemala odvajala, kako sem smešno in čudaško poskakovala po mestu, kako sem jokala zaradi osamljenosti in kako sem se skoraj hotela ubiti z avtom, in da bo tisto dekle za vedno obdržalo v sebi spomin kako se je zbudila v lastnem bruhanju, obdana s sošolci in učitelji – preprosto žal mi je…
Sem pa srečna, ker se je tudi njej uspelo izkopati iz tega peklenskega življenja in zaživeti normalno življenje. To je zaključek zgodbe, ki nekomu, ki se je boril z anoreksijo, pomeni največ. Jaz vem kako hvaležna sem si, da sem se odločila izkopati iz objema anoreksije in nikoli več si ne želim njenega zlobnega objema. In verjamem, da točno tako razmišlja tista punca, ki je preživela bulimijo. Tista delavnica mi je dala veliko. Še zdaj čutim neko hvaležnost, da sem se jo udeležila. In vedno se bom opominjala, naj ne pozabim kaj vse sem doživela in bom hvaležna, da imam zdaj to kar živim zdaj.