Preden sem imela otroke v osnovni šoli, nisem preveč verjela staršem, ki so se pritoževali, kako težke stvari se današnji otroci učijo v šoli. Mislila sem, da pretiravajo. Potem je hči prišla v četrti razred in naenkrat smo se morali vsi skupaj naučiti o ozemljitveni žici v električnem kablu, o elektromagnetu in podobnih stvareh. Seveda pa ni enako naučiti se snov in razumeti jo – in tako smo doma delali vrsto praktičnih poskusov, da je hči sploh razumela, o čem se učimo.
Ko smo prišli do agregatnih stanj, smo najprej vzeli za primer vodo (paro, led), vendar je bilo treba razložiti tudi to, da so lahko tudi druge snovi v različnih stanjih. In kako je lahko tekoča kovina? Gledali smo slike iz železarne, nato pa smo babici »zaplenili« še star toplomer (na živo srebro), ki je služil kot dokaz, da so kovine lahko tekoče in se odlično raztezajo.
Gostota snovi, raztezanje snovi, plini pod tlakom … Vse to je za devetletne otroke precej zapleteno. Zakaj? Zgolj zato, ker jim stvari nihče na razloži na njim razumljiv način in predvsem ne pokaže. Ko sem v rokah držala star toplomer, sem se domislila, da bi hčeri razložila še, kako deluje nov toplomer, ki ga uporabljamo mi – digitalni. In tu seveda ni bilo težav – hči je sama rekla, da pikica na koncu termometra meri temperaturo in je verjetno povezana z mini računalnikom v notranjosti, ki potem poskrbi, da se »vročina« kot številka zapiše na ekran. Ja … Takšne stvari so otrokom pač precej bliže in precej bolj znane kot na primer zastareli kaseta in računalniška disketa, ki ju mora navesti takrat, ko učiteljico zanima magnetni zapis.